EN

Domov

dr. Dimitrij Mlekuž; blog

O geofizikalnih metodah v arheologiji

Arheološka izkopavanja odstrejo le majhen košček pokopanih arheoloških sledi. Približno tako, kot da bi iz knjige izrezali majhen košček; prepoznali bomo besede, a težko razumeli besedilo. 

Da bi bolje razumeli arheološke sledove na večjih površinah in lažje načrtovali, pa tudi bolje raztolmačili rezultate izkopavanj, uporabljamo različne geofizikalne metode. Geofizikalne metode merijo lastnosti tal, na podlagi katerih sklepamo o pokopanih arheoloških sledovih. Tako upornostna metoda meri električno upornost tal. Tam, kjer so pod površjem npr. zidovi in podobne strukture je upornost višja od okolice, če pa je pod površjem jarek, je tu upornost nižja.  Magnetna metoda meri anomalije v Zemljinem magnetnem polju. Vsaka, tudi zelo rahlo magnetna snov rahlo spremeni magnetno polje. Magnetne anomalije označujejo predvsem območja, kjer se je kurilo (kar povzroči, da se železovi oksidi razmagnetijo in znova namagnetijo): peči, ognjišča, pa tudi požare, opeko in večje količine lončenine. Georadarska metoda pošilja v tla radarske valove, ti se odbijajo od različnih stvari v tleh. Prepoznamo lahko različne strukture in plastovitost tal. Geofizikalne metode so neinvazivne, torej ne posegajo v tla in ne uničujejo arheoloških sledov. So tudi relativno poceni (čeprav uporabljajo drago opremo) in hitre. Kljub temo pa ne morejo nadomestiti izkopavanj. Z izkopavanji dobimo veliko bolj natančno sliko arheoloških sledov in plasti, odkrijemo pa tudi najdbe in vzorce, ki nam pomagajo razumeti, kaj se je na najdišču dogajalo.

Pred začetkom arheoloških izkopavanj na trasi drugega tira v Dekanih smo pregledali  površini velikost 20 x 20 metrov okoli obeh načrtovanih izkopnih polj. Uporabili smo vse tri metode, za najbolj izpovedno se je pokazala magnetna metoda, ki je pokazala na šibke anomalije, ki jih lahko razumemo kot ostanke poljske razdelitve, ki segajo izven izkopnih polj. Z izkopavanji, ki so se pravkar začela, bomo anomalije natančneje opredelili in postavili v čas. 

12.12.2018

Ko posegi v krajino spremenijo razmerja v prostoru in med ljudmi

Če opazujemo poseljeno krajino od daleč, izgleda kot prostran vzorec sestavljen iz polj. Te vzorce je stkalo vsakodnevno delovanje ljudi, njihovo ukvarjanje z zemljo. V Rižanski dolini in na pobočjih Koprskih brd ljudje bivajo že od prazgodovine dalje, vendar sledov prazgodovinske krajine (razen mogočnega obzidja Kaštelirja nad Dekani) ni moč opaziti. Kasnejše spremembe krajine so jih vključile vase, skrile in pokopale.

    

V zgodovini krajine pa so dogodki, ko se vzorec lahko popolnoma spremeni, ko posegi v krajino spremenijo tako prostorska razmerja v krajini kot razmerja med ljudmi. Krajina postane drugačna, s spremenjenim vzorcem polj. Na našem prostoru se je to zgodilo večkrat, najprej s prihodom Rimljanov, ki so razdelili zemljo na svoj način. Centurijacija je rimska zemljiška razdelitev na pravilna pravokotna polja s stranico 710 m, centurije. Centurijacijo so izvedli ob kolonizaciji, ko so določili meje teritorija kolonije (na našem prostoru je to Tergeste, današnji Trst), zamejili polja, postavili legalni okvir za delitev zemlje kolonistom in pripravili prostor za infrastrukturo v obliki cest, mostov, kanalov … V to urejeno krajino so postavili vile in kmetije. Kasnejše spremembe so ta pravilen vzorec zakrile in zabrisale, še vedno pa so njegovi sledovi lahko skriti pod modernimi polji in terasami, kot zidovi, ježe teras ali jarki.

Pri izkopavanjih na trasi drugega tira pričakujemo, da bomo odkrili prav sledove starejše ureditve krajine, del rimskega podeželja v zaledju Trsta.

Dr. Dimitrij Mlekuž je arheolog in vodja oddelka za analizo podatkov na Centru za preventivno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Ukvarja se predvsem z arheologijo krajin in daljinskim zaznavanjem.